Vse skupaj se je dogajalo enega vikenda v juniju 2000. V soboto smo imeli nekakšen dan firme in smo se šli službeno z rafti spuščat po Kolpi od Radencev do Damlja. S sabo sem vzel tudi familjo (da je žena lahko avto vozila, na njem pa jasno bicikel) in smo sklenili, da izkoristimo lep vikend in da gremo prenočit v našo priljubljeno postojanko ob Kolpi - k Kovaču v Osilnico. Jaz sem imel seveda svoje račune - opravit eno turco v okoliške hribe.
In tako sem v nedeljo zjutraj zajahal bicikel in odgonil po dolini navzgor, ob Čabranki do vasice Zamost, kjer je meja in imajo Hrvatje en kontejner, v njem pa carinike, ki pazijo, kdo gre v Lepo Njihovo. In zgodila se je že prva štorija: V tistem ko sem se ustavljal pri okencu, kjer je potrebno pokazat dokumente, sem hkrati že segal v hrbtni žep, kjer sem imel pasoš. In tako je zmanjkalo časa in koordinacije za iztaknit pedala. Tako sem se lepo prevrnil na asfalt, na gosto posejan s šodrom. Ko sem se tam kobacal, je zraven prišel še en carnik, ki se je komaj zadrževal, da se ni začel režat. Potem sem se le pobral, pokazal potni list, malo bentil pri sebi in zavil po cesti levo skozi vas. Kmalu se začne vzepnjat in kar nekaj serpentin je potrebno podelat, da prideš na vrh. Še nekaj sto metrov in pridem do ceste Čabar -Gerovo. Tu sem zavil levo proti Gerovu. Ob koncu naselja se odcepi cesta desno proti gozdovom. Cesta je samotna, nikjer ni bilo žive duše in vodi čedalje globlje v temne gozdove. Ob poti naletim na zapuščen peskokop. Kmalu za njim sem prišel do razcepa in nadaljeval desno. Od tu je potem še kakšna dva kilometra in vzpon se konča. Cesta nato vodi rahlo navzdol. Izmenjuje se temen gozd in posamezne jase. Kmalu nato pa se vse skupaj odpre. Prišel sem na obsežno jaso z imenom Lividraga. Na njej je lovska koča ter še nekaj drugih stavb. Na sredini pa nekakšna mlakuža. Pri lovski koči sem se malo odpočil, nato pa krenil po cesti, ki se odcepi desno od te, po kateri sem prišel. Na levi strani ceste je nekakšna ograda, na tabli je pisalo, da gojijo divje prašiče. Ko se je ograda že končala, zaslišim levo od ceste šumenje, malo upočasnim, ker nisem bil ravno siguren, ali prav slišim. Napenjam oči v goščavo in vidim da proti cesti šiba nekaj s temnim, kosmatim hrbtom. Aha, si rečem, to bo divji prasec, ki jim je pobegnil iz ograde. Enkrat me je tako skoraj podrl en merjasec pri Pokojišču nad Borovnico, ki je zašibal čez cesto le nekaj metrov pred mojim biciklom. Tisto kar vidim, ima enak hrbet kot tisti merjasec. Ustavim se in gledam. Hrbet prišiba na cesto kakšnih petdeset metrov pred mano. Ustavi se. Me pogleda. Sranje! Medved je, en mlad medved. V tistem se očitno tudi medved ustraši. Kar poskoči, nakako čudni zakrili s tacami po zraku in odšiba v goščo na drugi strani ceste. Tedaj pa mene prešine. Če je bil tukaj mlad medo, potem tudi medvedka ni daleč, ona pa se ne bo ustrašla. Za trenutek kar neham dihat in poslušam. Nič se ni zgodilo, vse je bilo tiho. Malo še počakam in gruntam ali naj grem napraj ali nazaj. Ugotovim, da sem sredi gozda in da je tako ali tako vseeno in potem odpeljem naprej. Na prvem razcepu sem zavil desno, potem pa sem se malo zgubil po tistih cestah, ker so ali nove ali pa niso pravilno vrisane v zemljevidu. Po prej omenjenm razcepu je potrebno vedno vozit desno in se potem cesta kmalu prevesi v dolino. Na cesto, po kateri sem vozil gor, se priključiš nekje v bližini peskokopa. Potem pa semo še navzdol čez Gerovo in nazaj v Osilnico. Na meji je šlo brez zapletov. Žena in Staš, predvsem on, so bili veseli zgodbice z medotom.

Napisal Sašo Celarc
Na tabli kot sasoc