Usodna sobota, 4.11.2000 se je zbudila z vedrime vremenom. Kazalo je že, da se bo Narava usmilila dobrega ducata kolesarjev, ko se je začelo. Dež dež dež....

Vendar se nismo dali. Zbrali smo se v gostilni v Gračišču in po uvodnih čajčkih pričakali vse potencialne udeležence. Nekaj mlajših je prišlo v spremstvu prestrašenih staršev, ostali so se pripeljali iz cele Slovenije, od Vipavske, Dolenjske do Hrastnika in Velenja. Seveda je bilo precej domačinov. Med njimi tudi naš mecen Milan Rejec, ki je vse skupaj organiziral na takem nivoju, da bi se lahko kakšna velika prireditev samo zgledovala...

Po mineštri je Milanov prijatelj Darko predaval o Dragonji. Vsi smo z veseljem prisluhnili, saj nekateri nismo poznali teh krajev in sedaj se bomo zagotovo radi spet vračali.

Tudi Rade iz B-pointa v Kopru je na hitro predstavil novo kolekcijo koles za leto 2001. Potem pa se nam je že kar mudilo, čeprav so nekateri še vedno cincali.

Izlet v obliki, kot smo si ga zamislili je na žalost odpadel, saj je bilo vode preveč. Zato je Milan na hitro skoval bojni načrt in nas poslal v milost in nemilost vremenskim neprilikam in istrski pokrajini, ki je pisana na kožo pravim gorskim kolesarjem.

Najprej smo se podili po planoti nad smokavsko valo in pri tem uspešno preverjali trdnost tehnike pod ritjo z vožnjo po vražjih drekcih.


Po nekaj peripetijah in lahnih težavah z iskanjem prehoda smo se znašli pred cerkvico svetega Kvirika, kjer smo naredili bojni načrt za naprej. Milan nas je poslal po križevem potu z navodili: "Tule dol, potem pa samo sledite križem od 14. nazaj do 1. in boste hitro na glavni cesti v dolini...." Seveda, nekaterim je to uspelo, nekaj nas je pa videlo samo prvi križ, potem pa smo naleteli na druge križe in težave, saj je zmanjkalo poti in pred nami je bila le še gošča in neprehodno grmovje.

Kljub vsemu smo se spet srečno zbrali malo naprej od Movraža. Po škrapljastem terenu smo nadaljevali pot mimo naravnega mosta (slika levo zgoraj) do ušes istre, kjer smo imeli malico in kratek počitek.


Sledila je vedno slabša pot, ki se je končala v pravi plezalni kalvariji pod Orlovim gnezdom. Preko klinov in po jeklenici smo morali pretovoriti vseh 14 koles. Pri tem so Ajdovci odigrali pomemben člen v ekipi. Pri tej zahtevni nalogi se je pokazalo, da smo res dobra ekipa, saj smo edino s teamskim delom opravili transport


V Orlovem gnezdu nas je pričakalo sonce in nadaljevali smo pot nazaj proti sv. Kviriku, od koder smo pričeli s kalvarijo.


Tam nas je čakalo sponzorsko vozilo, ki ga je vozil prehlajeni Remi, ki mu ni bilo žal, da se izleta ni udeležil, saj je imel štirikolesni pogon, s katerim je preizkušal voznost istrskih terenov.



Izlet smo po kratki dirki preko travnikov zaključili v gostilni ob picah, tiramisuju in ostalih dobrotah. Vsak udeleženec je dobil diplomo v obliki 0.75 litrske posebne polnitve dolenjskega cvička.

Celoten foto-album je tule.

<<<Nazaj Naprej>>>