Opozorilo: Pričujoče besedilo je "ukradeno" iz revije Življenje in tehnika. Avtor originalnega besedila je Radko Osredkar. Besedilo je deloma prirejeno zaradi vezanosti na leto izida (September 1998). Slike so deloma iz originalnega članka, deloma pa "nabrane" po internetu.

Zgodovina koles

Ko sedemo na kolo se verjetno ne zavedamo, da sedimo na skoraj popolnem stroju. Po učinkovitosti pretvorbe energije pogonskega stroja (torej kolesarja) v gibanje se ne more meriti skoraj noben drug stroj. Leta 1779 sta François Blanchard in M. Masurier izdelala prvo vozilo na svetu. To je bilo veliko in okorno štirikolesno čudo, s katerim sta se popeljala po Parizu. S njim sta sicer vzbudila nekaj zanimanja, ki pa je kmalu zamrlo.

Celefere

Samo desetletje kasneje, torej leta 1790 je veliko več zanimanja vzbudil celerifere, leseno dvokolo francoza Sivraca, običajno izdelano v obliki leva ali konja. Jezdec se je poganjal z odrivanjem od tal. Kolesi sta bili vpeti togo, tako da se je bilo pri spremembi smeri potrebno ustaviti in vozilo prestaviti v novo smer. Kljub vsemu, celerifer niti ni bil pravo kolo, kajti trdo vpetje sprednjega kolesa ni omogočalo lovljenje ravnotežja. Brez opiranja z nogami ob tla se z njim ni dalo peljati niti po klancu navzdol.

To pomanjkljivost je odpravil nemški baron Karl de Drais de Sauerbrun, ki je izumil draisino (drzino). Ta je omogočala krmarjenje, vendar ni vzbudila veliko zanimanja. Za patentirano drzino se je navdušil angleški kolar Denis Johnson, ki je doma naredil nekaj podobnega, vendar z okovanimi kolesi. Hobi-konji, kot so jih imenovali Angleži, so se kaj hitro zapodili po gladkih makadamskih cestah. Kljub eleganci in lahkotnosti, ki veje na slikah iz tistega časa, pa videz vara, saj so 50kg vozila zahtevala spretnega in močnega jezdeca za obvladovanje tresoče vožnje.

Škotski kovač Kirkpatrick Macmillan je bil tudi izumitelj in je drzino predelal na pogon z nihajočimi pedali. Čeprav je bila na pogled elegantnejša in lažja, je bila v resnici še težja od običajne drzine in še vedno navaden kovaški izdelek. Podoben mehanizem je leta 1876 pri svojem biciklu uporabil tudi Lawson in nekaj podobnega lahko vidimo v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri pri Vrhniki. Škot je zaslovel, ko je s svojim umotvorom prehitel poštno kočijo. Ker pa je poganjanje takega kolesa zahtevalo poštenega dedca s kovaškimi mišicami, je uporaba zamrla in Škot ne slovi kot izumitelj dvokolesa.

Michauxov velocipede

Ta čast gre dvema Francozoma, očetu in sinu, Pierru in Ernestu Michauxu. Leta 1861 sta si menda ogledovala brusilni stroj, pri katerem,je okrogel kamen z vodoravno osjo vrtela kolenasta ročica, in se pri tem domislila, da bi enak mehanizem gotovo deloval tudi na kolesu. Na sprednje kolo drzine sta pritrdila dva pedala, po enega na vsako stran, in zadovoljna ugotovila, da se da s takim dvokolesom prav dobro voziti. Tudi drugi so bili enakega mnenja in zanimanje ljudi za njune izdelke je skokovito naraščalo: prvo leto sta v svoji delavnici izdelala le dve kolesi, pač za vsakega od njiju po eno, naslednje leto 142, kasneje pa se je proizvodnja ustalila pri kakih 500 kolesih na leto. Uradno seje njuno kolo imenovalo velocipede, neuradno pa kostolomec. Morda upravičeno, čeprav je očitno, da sta Michauxa sedež kolesa pritrdila na prožno jekleno pero prav zato, da bi uporabnik vožnjo preživel v enem kosu in ne preveč pretresen. No, ljubiteljev kolesarstva tresenje očitno ni motilo, kajti velocipedi so se razširili po vsej Evropi in že leta 1869 se je prvi pripeljal tudi v Ljubljano.

"Navaden" velocipede

Nova kolesa morda res niso bila posebno udobna, pa tudi praktična najbrž ne, toda spodbudila so tekmovalnega duha in 31. maja 1868 so v pariškem parku Saint-Cloud organizirali prvo uradno kolesarsko dirko (neuradne so se gotovo dogajale tudi prej, pač vedno, kadar sta se srečala dva gospoda na kolesih). Na 1200 m dolgi stezi je zmagal Anglež James Moore. Že naslednje leto je bila kolesarska preizkušnja precej težja: med Rouenom in Parizom so na 135 km dolgi progi organizirali prvo cestno kolesarsko dirko. Udeležilo se je je približno 200 tekmovalcev in tudi tokrat je - z uro prednosti pred prvim zasledovalcem - zmagal Moore. Za pot je porabil 10 ur in 20 minut, vozil pa je s povprečno hitrostjo 13 km/h. Prva kolesarska dirka na Kranjskem je bila leta 1888, med Šentvidom in Ljubljano. Proga je bila dolga 4 km.